Main | Pohvala za izleta na Maglič »
Nedelja
jul142019

Srbija in Bosna - julij 2019 

Letošnji prekrasen, dinamičen in raznovrsten planinski izlet v organizaciji PD RTV Ljubljana se začne v soboto 29. 6. 2019. Tokrat se nas je udeležilo 27 oseb in smo do zadnjega sedeža zapolnili tri kombije. Na poti prečkamo mejo s Srbijo in nadaljujemo pot proti Bajini Bašti, ki je v Nacionalnem parku Tara v zahodni Srbiji. Prespimo v zelo lepem in čisto na novo adaptiranem hostlu Mystic River. Prijazen lastnik Milan nas dočaka z »wellcome drink« in z jabolčno pito. Naslednji dan začnemo z raziskovanjem NP Tara, ki je najbolj znan po endemičnem iglavcu, Pančićevi omoriki. Pančićeva omorika je izredno lep dekorativni iglavec, ki danes krasi parke povsod po Evropi. Omoriko zelo pogosto srečamo tudi v Ljubljani in drugih slovenskih mestih. Na Tari so prisotni tudi nam zelo znane jelka, smreka, bor, javor, breza in bukev. V mogočnem gozdu kraljuje mrki medved, a reka Drina ter jezera Peručac in Zaovine in ostala so polna rib. Posebej znana riba je Mladica. Na začetku kratek postanek v Mitrovcu. Tam si ogledamo najkrajšo reko na svetu, Vrelo ali Godina (Leto), ki je dolga samo 365 m in z bližnjega hriba na svoji kratki poti v obliki nekaj metrov visokega slapa vstopi v reko Drino. Na reki Vrelo je postavljena lepa lesena restavracija in ogledna točka, pod zelenimi krošnjami s čudovito senco. Nadaljujemo z ogledom zanimivega filma o NP Tara in se odpravimo skozi prekrasen, senčnat gozd do Banjske stene – Vidikovca. Od tod se odpira prečudovit pogled na jezero Perućac in mogočno reko Drino. Pot nazaj je navzdol, potem navzgor in je bolj zahtevna, skupaj prehodimo 16 km. Vrnemo se v Bajino Bašto na večerjo, v restavracijo na bregu Drine s pogledom na znano »hišico na Drini«. Le-ta je simbol Bajine Bašte in Nacionalnega parka Tara. Narejena je na skali sredi toka Drine. Po ljudskem izročilu je povezana s slavnim srbskim junakom Markom Kraljevićem. Marko je želel prečkati reko Drino, na način, da njegov konj Šarac ne zmoči nog. V reko je vrgel ogromno skalo. Šarac je skočil na skalo in odskočil na drugo obrežje Drine. Odtis njegovega kopita je še vedno na skali. Nato si ogledamo najbolj znan kulturno-zgodovinski spomenik manastir (samostan) Rača iz 13. stoletja, ki predstavlja izvir duhovnosti in pismenosti v tem delu Srbije. Naslednji dan gremo do jezera Perućac. Pod hidroelektrarno vstopimo v čolne in začnemo z 20 km dolgim spustom oz. splavarjenjem po mogočni, lepi in čisti reki Drini, po zgledu na znano » Drinsko regato«. Ta najbolj korajžni skočijo v vodo (Veliša in Dragan), ki ima borih 12-13 stopinj. Brrrr. Splavarjenje po mirni reki in sončnem dnevu je čudovito. Počasi se poslovimo od zahodnega dela Srbije in Nacionalnega parka Tara in se napotimo proti Foči v Bosno. Na poti si ogledamo prekrasen Drvengrad - Mećavnik, last znanega režiserja Emira Kusturice. Ogled mesta pusti močan vtis. Mesto je zgrajeno iz lesa, lesene hiše, strehe (skodle), lesena tla (kaldrma), prava umetnina. Prav med poletjem je tu veliko kulturnih prireditev, razstav, koncertov in veliko obiskovalcev. Naprej na poti se ustavimo v mestu Višegrad, najbolj znanem po starem mostu »ćupriji«, ki je opisana v čudoviti knjigi Ive Andrića »Na Drini ćuprija«, za katero je 1967 leta prejel Nobelovo nagrado. Most je mogočen, včasih so po njem vozili tovornjaki, danes je prenovljen in je odprt le za pešce. Višegrad je Andrićevo mesto. Emir Kusturica je tudi v Višegradu po vzoru na Drvengrad, zgradil drugo mestece - Kamengrad, oz. kamnito mestece, s centralnim atrijem in številnimi trgovinami, restavracijami, kavarnicami, knjigarnami, galerijami ob straneh. Na vhodu Kamengrada kraljujeta kipa turškega veljaka Mehmed paše Sokolovića in njegovega brata Makarija. Kipa simbolizirata bratsko ljubezen. Usoda se je poigrala z njima. Mehmed pašo Sokolovića so kot otroka ugrabili Turki (»danak« oz. davek v krvi) in vzgojili v janičarja. Sprejeti je moral muslimansko vero in se vojskovati za Turčijo, medtem je njegov brat Makarije postal menih pravoslavne cerkve. Oba sta napredovala do samega vrha, vsak v svoji hierarhiji. Mehmed je postal veliki vezir, Makarije pa patriarh srbske pravoslavne cerkve. Mehmed paša ni pozabil svojega porekla, pomagal je obnoviti avtokefalnost srbske pravoslavne cerkve, ki so jo turki ukinili, cerkvi je vračal stare pravice, gradil je mostove in ceste. Njegova največja dediščina na teh prostorih je most na Drini. Ob sprehodu skozi mestece srečamo nekaj kipov, med drugimi Ive Andrića, Nikole Tesle, najbolj pa dominira kip Petra Petrovića Njegoša. Na koncu atrija, glavne ulice, je lepa pravoslavna cerkev z veličastnimi zvonovi. Kamengrad je priljubljen kraj raznovrstnih dogodkov, druženja in zabave prebivalcev Višegrada. V sredo zjutraj se iz Foče odpravimo na planinski pohod na vrh planine Maglić (2386 m), ki je del nacionalnega parka Sutjeska in na Trnovačko jezero (cca 1600 m). Maglić je na meji med Črno Goro in BiH. Trnovačko jezero je nekaj kilometrov na črnogorski strani meje, in se nahaja v Nacionalnem parku Piva. Vrh Maglića je le eden od visokih vrhov mogočnega gorskega masiva, ki v obliki podkve obkroža ledeniško Trnovačko jezero. Pogled na surove skalnate stene in grebene jemlje dih. Po posvetu z lokalnim vodnikom Mišom se odločim, da ne grem na Maglić, ker je vzpon na vrh in ves sestop zelo strm, skalnat in nevaren za moje koleno. Podam se na dve in pol urno, včasih zelo strmo pot do Trnovačkega jezera, ki je v Črni gori. Na poti do jezera prečkamo »nevidno« mejo. Jezero je resnični planinski dragulj, veliko, kristalno zeleno in čisto. Moštvo krav se pase v okolici jezera, nekaj domačinov vodi konje, ki oskrbujejo kočo s pijačo. Prijazen oskrbnik Sekula mi postreže s kavo z domačim mlekom in hladno pijačo, ki jo hladi na izviru. Kopamo se v jezeru, voda je čista in topla, uživamo. Počakamo na planince, ki so šli na vrh Maglića in se skupaj s Trnovačkega jezera ponovno podamo v pohod do našega prevoza, s katerim se vrnemo v Fočo. V ledeniški dolini pod Trnovačkim jezerom, na bosanski strani meje je kompleks čudovitega pragozda Perućica, edinstvenega v Evropi. Gozd, ki je naravno z vseh strani zaščiten s strmimi pobočji in skalami, na površju od 1200 hektarov, je prvinski. V njem je vsak vpliv človeka prepovedan. Nekaj naših planincev se je namesto na rafting odločilo za planinski pohod v pragozd do čudovitega slapa Skakavac. Naslednje jutro zapustimo Fočo in se odpravimo do Zelengore, ki je tudi del nacionalnega parka Sutjeska. Pogorje Maglića in Zelengore loči kanjon reke Sutjeske. Zelengora je prostorna, nepregledna, vsa v plašču gozdov in zelenih pašnikov, mehka in bogata z vodnimi izviri, potoki in jezeri. Na začetku poti proti Zelengori nam lokalni vodič pokaže grob slavnega komandanta Save Kovačevića in poda nekaj informacij o bojih iz časa druge svetovne vojne. Na pogorju Sutjeske se je vodila ena najtežjih, če ne celo najtežja bitka NOB. Ker okupatorju v bitki na Neretvi, ki je potekala med januarjem in marcem 1943, ni uspelo uničiti vrhovni štab narodnoosvobodilne vojske Jugoslavije (NOVJ), so v nemškem generalštabu spomladi istega leta začeli z načrtovanjem nove ofenzive proti partizanom. Operacija je dobila ime »načrt črno« (Fall Schwarz), cilj pa je ostajal enak kot pri »načrtu belo« (Fall Weiss – Bitka na Neretvi), to je uničiti vrhovni štab partizanske vojske in ujeti Josipa Broza Tita. V jugoslovanskem zgodovinopisju je bitka na Sutjeski poimenovana tudi kot »peta neprijateljska (sl. sovražnikova) ofenziva«. Pohodniki se odpravimo po Zelengori. Vzpenjamo se proti visokem jezeru Gornje Bare (1550 m) in pozneje na Uglješin vrh (1859m ). Steza do jezera vodi čez planoto z visoko travo polno gozdnih jagod, ki jih z veseljem zobamo. Jezero Gornja bara je delno zaraščeno in ni najbolj primerno za kopanje. Sledi sestop na jezero Donja bara (1490 m), ki je čudovito, veliko. Čista zelena voda kar vabi, da se okopaš v njej, kar smo tudi z velikim veseljem počeli. Popoldan se odpeljemo v majhno vasico Bastasi in prespimo v zelo lepem, čistem in urejenem kampu »Tri vodenice«. Postrežejo nam s pijačo dobrodošlice in s kraljevsko večerjo »teletino ispod sača«, domačim dišečim kruhom in ostalimi dobrotami. Naslednje jutro se odpravimo na 23 km dolg rafting po reki Tari, ki je obmejna reka med Bosno in Črno goro. V čolnu nas je osem, vodi nas mladi in izkušeni skiper Peter. Na dolgi poti po resnično divji reki z mogočnimi brzicami, zahrbtnimi čermi in nevarnimi tokovi uspešno veslamo in smo varni v čolnu. Adrenalin pa kar »šprica«. Vroče je, sonce žge, nam je pa prijetno, ko nas voda zalije. Kljub dejstvu, da smo oblečeni v neoprenske obleke in copatke, s čeladami na glavi in reševalnim pasom, smo popolnoma premočeni, uživamo. Nekje na zadnji četrtini poti se skupaj z reko Taro zliva, divja, planinska črnogorska, reka Piva, ki skupaj tvorita prekrasno reko Drino. Voda Pive je zelo mrzla (3-4°C), ker je na njej narejena mogočna hidrocentrala. Jez na reki je visok 220 metrov in skozi turbine teče voda iz več kot 200 metrov globin. Mrzla reka je začela ustvarjati mistične meglice, tam nekje se tudi vreme poslabša, naenkrat začne deževati. Ledena megla je še bolj gosta. Veslamo hitro in vneto, seveda po navodilih skiperja. Zebe nas in končno pridemo na cilj v kamp Tri vodenice. Čaka nas vroč tuš in pozneje večerja. Postrežejo nam s svežimi postrvmi, zakurijo ogenj v pokriti jedilnici, vzdušje je res prijetno in domače. Na dolgi poti domov se ustavimo v Sarajevu na Baš Čaršiji na obveznih čevapčičih s kajmakom in bosansko »kahvo« iz džezve. In na koncu še zahvala predsedniku našega planinskega društva PD RTV Ljubljana, Veliši Lazoviću, za čudovit in nepozaben izlet. Brez njega ne bi bilo nič. Vsa priprava, organizacija, koordinacija in vodstvo so njegovo delo. Videli in prehodili smo veliko, bilo je naporno, a zelo lepo. Dovolj vsega lepega in prijetnega za telo in dušo! Zahvala tudi lokalnim vodnikom in prijaznim domačinom vseh treh Nacionalnih parkov. Mica